Pomislim na razne kritike, ki jih poslušam na otvoritvah likovnih razstav, kiparskih del, ipd. Nič nenavadnega ni, da se ustrašimo besed izrečenih ob takih priložnostih. Pa sem plačala izdelavo kritike mojih del. Predstavljajte si: sem popoln likovni amater, imam sicer priznano visoko izobrazbo, a na drugem področju. Vse kar vem o likovni umetnosti pa je ljubiteljsko. Prebranih je kar nekaj knjig na to témo, tudi razstave redno obiskujem, tako aktualnih slikarjev, kot že priznanih mojstrov. Nekaj teoretičnega znanja na tem področju sem torej osvojila; zanimalo pa me je, kaj strokovnjaki menijo o mojem amaterskem slikanju.

Izpostavila sem se s preprostim razlogom, da se osvobodim strahu pred tem, otresem večne bojazni pred vprašanjem o opravljeni likovni akademiji.

In potem sem, kljub temu, vsem na ogled razstavila svoje slike, ki jih nepopisno rada ustvarjam.

 

Nekega dne, že pred leti, je torej eden najbolj priznanih slovenskih kritikov na mojem domu podrobno pregledal takrat nazadnje ustvarjene slike z namenom, da napiše kritiko. Ni bila  prva. Nekaj je že bilo napisanih, a želela sem res besede nekoga izmed najbolj priznanih v slovenski javnosti. In?

 

Naj pred nadaljevanjem povem še to: tisti dan, ko je bil gospod pri meni, sem se ogromno, res ogromno naučila. Priznati mu moram vso možno strokovnost , ki jo lahko pridobi posameznik ne le s šolanjem, predvsem z izkušnjami. Povedal mi je vse kar je dobro, povedal mi je vse kar je bilo slabo narejeno. Brez dlake na jeziku in predvsem v jeziku, ki sem ga razumela! Pa še nekaj mu štejem v dobro: zagovarjal je moj način slikanja, mojo izbiro tematike, preprosto mojo pot….

 

Po nekaj dneh sem prejela uradno kritiko, namenjeno tudi objavi ob moji prihajajoči razstavi. Lahko sem bila zadovoljna, ocena mojih del je bila generalno gledana zelo lepa, a seveda sem ob prebiranju potrebovala slovar tujk, ki mi je znatno pomagal pri 'prevajanju'. Ja, to pa je tisto kar nas mnoge odvrne, včasih prestraši. Zase morda lahko trdim, da tujke celo preveč zavračam, saj bi jih potrebovala še kje drugje, ne le pri prebiranju likovnih kritik. A kaj dosegamo z njihovo uporabo? Umetnost, kulturo, pa še kaj, delamo prav zaradi tako izumetničenih predstavitev, ljudem nedostopno.

 

Potem se pa čudimo, da množice poslušajo pesmi z besedili, ki so oprostite, ne le preproste in s tem ljudem bližje, tudi vedno bolj prostaške…..a nemalokrat najbolj poslušane. Mnogi jih veselo prepevajo, saj si jih je enostavno zapomniti. Iz ene skrajnosti v drugo!

 

Naj povzamem želeno misel, ki jo  izpostavljam: umetnost naj nam bo všečna, ali pa ne. Preprosto presojajmo o njej po svojih občutkih, govorimo o njej tako kot jo doživljamo. Vsak, ki pogleda nek umetniški izdelek, naj bo to slika, kip, karkoli; ko preberemo pesem, knjigo, nekaj občutimo, ali pa nas enostavno ne gane. Tudi to je občutek! Govorimo o tem, da nam je neka stvaritev všeč, ali pa, da nam ne ugaja, da nas ob njej zmrazi, da nas spravlja v smeh, ali žalosti…samo ne izogibajmo se temu z izgovorom, da nismo strokovnjaki! Tako bomo tudi sebi odprli mnoga vrata v domišljijo, v svojo bit. Niti ni treba govoriti na glas, samo priznajmo si in se ozrimo vase! Umetnost je namenjena žgečkanju naših duš, res pa je, da nekaterim to ugaja, druge moti…

 

Ustvarjalcem pa, verjemite, s tem, ko se umikamo, ne delamo usluge.

 

Odprite vrata otroški razigranosti v sebi, ta nam daje naš najlepši odsev. Spregovorite….