Preberem kar nekaj knjig, ogledam kar nekaj filmov, neskončno uživam v glasbi, gledaliških predstavah, likovnih, kiparskih razstavah, nekaterih športnih prireditvah, zanimivih dialogih.
Na srečo živim v okolju in času, kjer je tega na pretek in lahko izbiram med  premnogimi stvaritvami različnih ustvarjalcev.
Seveda je velika izbira lahko včasih tudi breme, ki nam nalaga a hkrati tudi omogoča izbor tistega, kar nam je ljubo, blizu našemu mišljenju, nas razvedri ali pa hočeš nočeš zapelje v svet razmišljanja. Svet , ko se pogovarjamo in razpravljamo sami s sabo. Lahko je to Alicina dežela, tam nekje za mavrico kot si jo je že nekdo zamislil. Še bolje je, če si znamo samosvoj svet pričarati sami. Saj smo vendar ustvarjeni kot unikati!
Nekaterim je dovolj povzetek knjige ali kratka vsebina filma, morda le en kratek pogled na sogovornika, da odneha in se ozre drugam. Niti ne prelista tiskanih strani, ne ustavi se ob sliki, kipu, ne zapoje.
Kratek izbor vsebine pa vendarle nastane po okusu posameznika – unikata. Hvala (ne vem komu), da smo ljudje bitja z občutki, čustveno ranljiva, krhka ali močna, ki nas nemalokrat vodi instinkt. In nedvomno živimo v pomanjkanju časa! Pa vendar me včasih udari nasvet naj preberem dobro knjigo, ki jo pomnim kot nekaj, kar sem že imela v rokah, a me  kratek pregled ni osvojil. Preberem in obžalujem prvotno zavrnitev.

Ne dovolimo povzetkom, da nas ne prepričajo ali prepričajo. Dovolimo si včasih drug vtis. Seveda velja: 'nikoli ne dobiš druge priložnosti za ustvarjanje prvega vtisa'. Prav to me draži. Prevečkrat podležemo prvim vtisom.
Moje odločitve so velikokrat tudi hipne in delno negirajo to moje razmišljanje…kaj torej? Če pri sebi (oprosti, a sebe pač najbolje poznam) naredim izbor po moji oceni mojih boljših del, so tudi ta v veliki večini nastala hipno. No, izdelava ne, pač pa ideja  zanje. So pa seveda tudi takšna, ki se leta oblikujejo v moji glavi.
Žal ne morem ugotovit, da bi imela z leti vedno več časa, prej obratno. Vedno več mi pomeni, če v posameznem delu, karkoližebodi, najdem eno samo lepo misel, ki me popelje v tisti svet v katerem uživam. Vredno je zabiti ure in ure, če na koncu osvojim misel ali podobo ali melodijo, ki ostane, me popelje v tisti moj svet. Ne spomnim se vsebine filma, ne spomnim se imena igralcev, ne spomnim naslova knjige ali njene splošne ideje, ne poznam avtorja slike, ne imena galerije …je pa ostalo v mojem spominu: misel, melodija, podoba, ki me popelje v moj svet, ki me dnevno razveseljuje, polni z energijo, rojeva nove ideje, privabi nasmeh, ko nihče okoli mene ne ve zakaj? To so trenutki, ko sem ustvarjalcem hvaležna za darilo, ki ga nesebično podarjajo in delijo z nami – čutečimi bitji.