Kako pester je ta svet.
Ne le okolje, predvsem ljudje, ki imamo pravi spekter lastnosti v zunanji podobi, osebnostno pa smo tako sami sebi uganke, kaj še le okolici. In, ko to ugotovimo z zavestjo, lahko prihranimo veliko slabe volje. Pogled se zbistri in ustnice narahlo poboža nasmeh. Kajti ta različnost je lepa, le sprejeti jo moramo. Tudi takrat, ko nas ujezi. Vsi smo posebneži, le živimo v skupni tretji in četrti dimenziji. Komu pa koristi jeza, kaj rešuje?
In tako se zgodi: razočaranje.
Nekdo, ki nam je blizu nas preseneti z dogodkom, ki ni del naše predstave o njem. Zato presenečenje, zato razočaranje, sledi jeza, morda žalost. Pa pomislim: dejanje na katerega nimam vpliva, ki ga povzroči nekdo drug, ker je kar je in ker je takšna njegova volja. Vzamem stvar v svoje roke in jo spremenim? Zakaj? Vzvod je razočaranje, jeza, žalost. Zakaj ne ukrepamo, kadar nekdo stori tako, kot nam odgovarja in nas osreči. Zakaj takrat pustimo dogodkom svojo pot? Učim se enako reagirat tudi v primeru, ko bi najraje zaključila kader življenja, ponovila sceno in spremenila tok dogodkov, ki ga je povzročil nekdo drug. To tudi nemalokrat poskusim in nenazadnje, le ugotovim, da brazgotina ostane, dejanje tudi. Vsa slaba čustva pa se poglobijo in še poslabšajo čitljivost slike.
Ja učim se brati neizrečene besede, učim se gledati neme slike okoli sebe, učim se sprejemanja različnosti. Slednje predvsem tako, da ne ukrepam, ko ugotovim, da ne bom nič spremenila, le poglobila nerazumevanje.
Je preveč pričakovati enako od drugih? Lahko živim in delam po svoje? Saj niti ni pomembno, da me sprejemate, me razumete in se z mano strinjate. Prisluhnit znam besedi, dejanjem dajem pomen , vidim svet okoli sebe in si jemljem pravico svojega ukrepanja in neukrepanja. Energijo pa bom porabila predvsem za to, da bo svet okoli mene lepši, ne pa za neumnosti, ki mi ne pomenijo nič. In kaj je to? Poskus spreminjanja tistih dejanj, ki jih povzročajo drugi iz lastnega vzgiba in me žalostijo.
Žalosti zapiram vrata, je le potrata mojega časa in energije.